♱ Placid Sancin ♱

Dolinski dekan in župnik.

Branitelj slovenstva v obdobju druge svetovne vojne. Žrtev revolucionarnega nasilja.

* Škedenj pri Trstu, 21. julij 1902

♱Nekje nad Dolino,Oktober 1943 

IZ ZGODOVINE DOLINSKE PRAFARE

Ko se poglabljamo v zgodovinsko preteklost Doline pri Trstu, presenečeni ugotavljamo, da sega zelo daleč. Najstarejši po imenu znani prebivalci, ki so se na tem naravno zelo lepo obvarovanem in obdarjenem kraju naselili, so bili Histri. Za časa preseljevanja narodov so šli tod mimo na svoji poti v Italijo Ostrogoti in Langobardi. Prvi Slovani, ki so jih pred seboj potiskali Avari, pa so prišli v te kraje v 6. in 7. stoletju.

Z gotovostjo lahko trdimo, da je sama vas Dolina pri Trstu nastala nekaj po letu 1000, ko so v Dolini sezidali cerkev na čast svetemu Urhu ali Ulrichu, augsburškemu škofu. Ta je umrl 4. julija leta 973 in je bil kanoniziran v svetnika na obletnico dneva svoje smrti leta 993. Cerkev sv. Urha so začeli graditi enkrat po letu 1050.

V škofovski listini z dne 29. decembra leta 1263  se pojavi dolinski pražupnik “Dominus Andreas plebanus S. Ulderici”. 

Zgodovinarji so odkrili, da je na mestu sedanje dolinske župnijske cerkve nekoč stala manjša cerkev. Sledovi prvotne cerkve so še vidni in so jih odkrili za levim stranskim oltarjem, ki leži v cerkvi sv. Urha. Vidne so še freske in en obok, ki je bil del abside.

Po ljudskem izročilu je vas stala prej višje v hribu, na kraju, ki se mu z ledinskim imenom pravi Moganjevec. Cerkev sv. Urha je postala sedež pražupnije, ki je poleg Boljunca in okoliških vasi – Brce, Kroglje, Prebeneg, Klanec, Kastelec, Socerb, Zabrežec, Ricmanje – obsegala še Katinaro, Bazovico, Gropado, Padriče, Gročano, Lokev, segala pa je tja do Marko- vščine in Brezovice v Brkinih. Pražupnija je bila zelo bogata, saj je stala na zelo rodovitnih tleh. Leta 1714 je dolinska pražupnija štela 24 vasi, 34 cerkva, 5.000 duš, med temi 3.500 obhajancev.

O starodavnosti dolinske prafare sklepamo tudi iz dejstva, da so po vsej verjetnosti zgradili prav v Dolini prvo župnijsko cerkev na tržaškem škofij- skem ozemlju zunaj mestnega obzidja, to je današnjo cerkev sv. Urha. Nekateri trdijo, da je Dolina ena izmed starejših župnij na slovenskem etnič- nem ozemlju, a tega ni mogoče dokazati; da je v 15., 16. in 17. stoletju pripadala Ducato Carniolae in Comitatus Goritiaris et Territori Tergestini, pa izpričujejo dokumenti v dolinskem župnijskem arhivu in dokumenti v Kapitelskem arhivu sv. Justa v Trstu.

Najstarejšo omembo dolinske pražupnije najdemo v prej omenjeni škofov- ski listini z dne 29. decembra 1263, ki poroča o posvetitvi cerkve v Miljah, kateri je prisostvoval tudi dolinski župnik Andrej. Naslednja omemba pra- župnije je z dne 23. septembra 1272 v popisu papeških desetin, v katerem se omenja, da mora tudi dolinska župnija finančno prispevati za papeški obisk. To listino, napisano na pergamentu, hrani Kapitelski arhiv v Trstu.

Večina dolinskih kmetov je bila podložna tržaškemu škofu. Ozemlje do- linske občine je nemški cesar v 10. ali 11. stoletju dodelil tržaškemu škofu in grofu, ko je za to mesto imenoval nemška škofa iz Eichstadta, in sicer Richolfa na začetku 11. stoletja in Herberta v drugi polovici 11. stoletja. Leta 1295 je tržaški škof prepustil posvetno oblast tržaški občini, kot fev- dalni gospod pa je ohranil sodno oblast in fevdalne pravice.

V središču Doline je imel že pred letom 1298 stalno pristavo tržaški škof. Ta se pogosto omenja v starih škofijskih listinah Kapitelskega arhiva sv. Justa v Trstu. Upravni sedež fevda tržaške škofije je bil med letoma 1787– 1811 v gradu Fünfenberg, tj. v Muhovem gradu pri Borštu, in v Dolini.

Ozemlje tržaške škofije je bilo verjetno v 12. stoletju razdeljeno na žu- pnije, katerih dohodki so pripadali kapitlju, in župnije, katerih dohodki so pripadali škofu. Dohodki dolinske župnije (v lat. Parochia Dolina de Mensa Episcopali) so pripadali tržaškemu škofu, ki je bil vse do leta 1783 tudi dolinski župnik.

Leta 1635 so v Dolini ustanovili Bratovščino sv. Rešnjega Telesa, ki je ime- la slovensko pisan pravilnik in je še danes ohranjen. Pravilnik je dokaz, da so ljudje, ki so tu živeli, med seboj občevali v slovenščini. V zgodovinskem župnijskem arhivu v Dolini ter v zgodovinskem arhivu rodbine PangercPongracz je veliko število starih listin, knjig in dokumentov, ki pričajo o bogati in zanimivi zgodovinski preteklosti Doline. Nekatere matične knjige iz 16. stoletja so pisane v staroslovanski pisavi glagolici. Brez dvoma je ena najve- čjih dragocenosti zgodovinske župnijske knjižnice izvirna izdaja Valvasor- jeve knjige Die Ehre des Hertzogthums Crain (Slava vojvodine Kranjske), ki je izšla leta 1689. Presenetljivo je, da Valvasor v knjigi opiše grad Socerb, sploh pa ne omenja vasi in župnije Dolina.

MAPA IN SEZNAM OZEMLJA DOLINSKEGA DEKANATA

SEZNAM ŽUPNIKOV IN DEKANOV DOLINSKE PRAŽUPNIJE

ELENCO DEI PIEVANI E DEI DECANI DELLA PIEVE MATRICE DI DOLINA

SEZNAM - ELENCO

SEZNAM

ŽUPNIKOV IN DEKANOV

DOLINSKE PRAŽUPNIJE

DOLINSKI BOŽJI GROB

(POVEZAVA)